Prijateljev klic
me dohiti ob kipu
pesnika z muzo.
Brezdomec na stopnici
lovi dih preživetja.
Rdeč balon
dočaka vzgonski veter.
Ujet na veji,
ki izgublja liste,
izpusti dušo.
Komaj še pripet
javorov list pod oknom
pleše sam s seboj.
Vsak čas se bo še vame
naselil prezgodnji mrak.
Ranjene duše,
bolnica in božji hram
na istem hribu.
Šelestenje javorja
v meni poglablja jesen.
Nebesni pastir
čredo jesenskih ovčic
žene k Veneri.
Duša se spogleduje
z izbruhom vulkana.
Bije v zvoniku,
nevidna raste luna
v naročje mraza,
ko midva ukradeva
odeji poezijo.
Alenka Zorman
Fotografija: Alenka Zorman
Ni komentarjev:
Objavite komentar