Pet vrstic imam
za hišo, mrak in dramo –
bom vezal? Nočem.
Naj mlaj čez most usločen
stopi v pristaniško noč.
Smaragdne bilke,
rade z vetrom plešete.
Ljubi Sveti Duh,
to si veter za srce –
jaz pa le mlin na veter.
Rosa na bilki,
mavričnih barv princeska!
Rad bi izlil ti
pesem, saj si iz nebes
v Umetnikovem srcu.
Dragim v večnosti:
se še kdaj spominjate
januarskih sveč?
ražnja? ribic? lukenj v led?
In – Fudži v šilcu žganja …
Ko bi ti z menoj
v Učlovečenje verjel,
bi ti še nocoj
tajno zvezdic razodel:
ena je bila za pot.
Kdaj bo, Fudži, bel
kimono odložila?
Krt je že začel
graditi rove lila.
Slavček kliče slavčico.
Čez avtocesto
zlati krešič v smer tipalk
ranjen vlači se.
Sestrske marjetice
v jarku trepetajo zanj.
Enodnevnica!
Ljubo me z bilke gledaš,
nisi žalostna.
Srečen ti želim spored!
Megla že daljša mlake.
Belozlat lokvanj,
prehitro zaprl si
vhod v svoj vodni dvor.
Nisi zlogov mojih čul:
»Lep si kakor Marija!«
Rahlo počasi
prodira jutranja luč
v gozdu do mene:
da bom imel za pesem
čas, ki jo pričakuje.
Polje požeto:
veš, da pride stari mrak
po mlado kačo …
Bo mogel slak pod plotom
skriti miš, ujeto v past?
Kako si žlahtna,
hladna breskev poletja!
Deviško barvna,
s sonc poljubi nabrekla –
si ti bila Evin sad?
Poletje modrin,
modrinov, modrih gora,
kačjih pastirjev,
nebesnih belih ovac.
In v polju prvih aster.
Ne bom ponavljal
sebe, obljubljam, ne bom!
Luč smehljaje
gleda z večernih valov.
Ne vem, če pride nazaj.
Smrček užitni,
krhek, bel, strastno dišeč:
že spet te pražim
v mislih, slovensko bitnih.
Skale grize ocean.
Kuščar, dober dan!
Splezal prav do okna si –
ona? Tu je ni.
Tebi le: poglej pod prag,
kjer se tekmec skriva.
Si gozd začaral
me? Tako te rad imam
s prstjo, drevesi
spod preluknjanih nebes,
in z mrakom vzdolž potoka.
Halo, trpljenje!
Kdaj te bom tako objel,
žalostno-vesel?
Vem: Njegov si umotvor,
dal ti je »el« v ljubezni.
Dnevni pavlinček!
Japonci vprašujejo:
odkod tkanina
rdečerjavih kril?
Kaj naj tovarnarjem dem?
Žametni čmrlji
na roza košarici
v Fudži-osatu:
drevi pride razrivač
za nov trakt bolnišnici.
Vladimir Kos
tanke iz zbirke »Pesmi z japonskih otokov«, izšlo 2012
izbor: Alenka Zorman
fotografija: Alenka Zorman
Dr. Vladimir Kos, slovenski rimskokatoliški duhovnik, jezuit, misijonar, pesnik in filozof, * 2. junij 1924, Murska Sobota.
Kos je študiral teologijo v Ljubljani in Rimu, kjer je 1953 doktoriral. Po končanem študiju je stopil v jezuitski red in 1956 odšel v Tokio kot misijonar. Deloval je kot profesor filozofije in karitativno pomagal ubogim in revnim. Izdal je več pesniških zbirk. Njegova poezija v slovenskem in japonskem jeziku je verske in domoljubne narave.
http://www.zupnija-dravlje.si/podrobnosti-knjige/ob-rahlo-se-tresoci-tokijski-harfi-54
Ni komentarjev:
Objavite komentar